Kako sem začela brati

Odkar se spomnim, sem brala. Moj prvi spomin na knjige je, ko sem dobila slikanice, ki sta jih brali še moja teta in moja mama, ko sta bili majhni. Sedela sem na balkonu in večkrat prebirala slikanice ter gledala lepe ilustracije.
Te slikanice smo kasneje podarili otrokom moje tete, zato jih jaz nimam več. Na večini teh slikanic pa lahko še danes opazite (opazijo) številko (mislim, da je bila petmestna ali kaj takega), napisano s kemikom (v glavi imam, da z rdečim), ki je označevala »številko knjige« in je bila napisana na notranji strani zadnje platnice. Morda bi danes lahko temu rekli inventarna številka?
Tako sem se sama na domačem balkonu »igrala« knjižnico in izposojala slikanice namišljenim »uporabnikom«.
Potem sem malo zrasla, in sem začela brati mladinske knjige, ki jih je imela moja teta. Te, mislim da, so še vedno pri babici v »kabinetu«.
V knjižnico sem začela hoditi že v 1. razredu osnovne šole – na podružnični šoli. Knjižnica je bila majhna, imela je lesene police in tudi veliko starih knjig (še ko sem bila na podružnični šoli, so več knjig odpisali in sem jih nekaj tudi vzela). Mislim, da je bila knjižnica odprta en dan v tednu (morda med odmorom?). Spomnim se, da smo čakali (sedeli) pred vrati knjižnice, da se odpre (po urniku). Knjige smo si izposojali še na kartončke. Vsaka knjiga je imela svoj kartonček, kjer se je zapisalo ime učenca/ke, ki si je izposodila knjigo, ta kartonček pa je imela učiteljica (takrat je šolsko knjižnico na podružnični šoli vodila kar učiteljica, običajno je bila to vedno ista, če pa ni mogla, jo je nadomeščala ena druga).
Od prvega do četrtega razreda sem tudi hodila v »potujočo knjižnico«, ki je prihajala v našo vas, ustavila pa se je pred našo podružnično šolo. »Bibliobus« – seveda ga takrat nisem tako »klicala« je bil zanimiv, imel je veliko slikanic, pa tudi risanke in filme na VHS. Če se prav spomnim, je imel tudi glasbene CD-je, mislim da otroške pesmice. Če me spomin ne vara, so v »potujočo knjižnico« prišle tudi gospe iz vasi. Ko pomislim na to, danes razumem, da »potujoča knjižnica« ni bila namenjena samo učencem podružnične šole, ampak vsem v vasi. Seveda sem imela tudi svojo knjižnično izkaznico te knjižnice, ki je imela bibliobus in ki jo imam od takrat še danes. Vendar pa takrat nisem hodila v tisto knjižnico, ampak samo na njeno Potujočo knjižnico.
Potem sem s teto začela hoditi v splošno knjižnico (vendar ne v isto, ki je imela bibliobus). Mislim, da sem si takrat izposojala knjige na njeno izkaznico, ker se ne spomnim, da bi imela svojo. Svojo izkaznico iste knjižnice sem pridobila šele leta kasneje.
Spomnim se, da sem si med drugim izposodila grozljivke iz zbirke Knjigožer založbe Mladinska knjiga. Prav spomnim se, ko sem enkrat s teto obiskala knjižnico in si izbrala te knjige, pa me je vprašala, ali bom res to prebrala. Seveda sem. Ogromno sem brala.
Knjige, ki so jih imeli v splošni knjižnici, so bile tudi v šolski knjižnici centralne šole, kjer sem hodila od 5. do 8. razreda. Takrat sem začela hoditi tudi h knjižničarskem krožku, kjer smo pospravljali knjige, ovijali nove knjige, žigosali nove knjige in jim dajali nalepke. Še danes točno vem, kje je bila postavljena kakšna knjiga, knjižnico sem poznala na pamet.
Večkrat smo z najboljšimi prijateljicami pospravljale knjige. Pospravile smo tiste, ki so jih učenci vrnili (te so ležale na mizah ob steni v drugem delu knjižnice – kjer so bile kovinske police s knjigami), ko pa jih ni bilo, smo se lotile pospravljati določene police (na primer tiste tanke angleške knjige nasploh in angleške knjige za bralno značko). To je izgledalo tako, da smo sedle na tla pred polico (angleške knjige so bile na zadnjih dveh najnižjih policah) in pobrale vse knjige s polic ter jih sortirale in zložile nazaj. Pa saj veste, kako lahko učenci knjige zamešajo na policah.
Včasih pa smo začele pospravljati knjige kar od začetka. Začele smo pri črki A (priimki avtorjev na A) in nadaljevale naprej po policah. Zato sem tudi točno vedela, kje je kakšna knjiga.
Ne bom pozabila, ko sem enkrat sošolcu takoj našla eno knjigo, ki jo je iskal. Bil je bolj zadržan, pa sem mu pomagala in takrat sem se počutila res »fajn«, kot prava knjižničarka, ki pomaga uporabniku.
Ko sem hodila na centralno šolo, me je zanimalo tudi računalništvo.
Doma smo imeli najprej en star računalnik (tisti, ki je imel »možgane« še »ležeče« in smo jih postavili neposredno pod »monitor«) z enim starim tiskalnikom (to je bilo v mojem 4. razredu). Računalnik je bil malo »mimo«, saj se je ob vklopu odprlo veliko oken in jih nismo znali zapreti tako, da se ob naslednjem vklopu ne bi več prikazala. Na tisti računalnik sem igrala moje prve računalniške igrice. Tudi pasjanso. Pa še druge. Mislim, da so igrice bile že na računalniku, kasneje pa sem jih prekopirala tudi na diskete (tiste majhne, bolj kompaktne od tistih velikih – pa saj veste).
Kasneje sem uporabljala tetin računalnik. Kupila ga je, ker ga je potrebovala za službo. Na tisti računalnik mi je naredila tabelo z angleško abecedo (v 4. razredu sem hodila h krožku angleščine, ki ga je izvajala zunanja sodelavka na podružnični šoli). Na tistem računalniku sem tudi napisala eno »eko zgodbico«, s katero sem zmagala na natečaju. Čeprav ne vem, katero mesto sem dobila in ne vem, kje imam priznanje. Takrat smo brali tudi knjigo Jurček in packarija.
Tam pa sem igrala malo bolj »naprednejše« igrice, vem, da so mi bili najbolj všeč avti (dirkanje), vendar se ne morem spomniti imena igrice (teh z avti je pa itak ogromno). Všeč mi je bilo, ker je tako, iznenada začel padat dež na tekmi in tudi naključno ponehal. 😀
Takrat sem igrala tudi igrico Vampirjagd na tistem računalniku in pa tiste, kjer si streljal kokoške. In pa igrice, ki si jih lahko igral kar online na spletni strani.
Ko sem začela hoditi na centralno šolo, sem obiskovala tudi računalniški krožek. Bilo je odlično. Hodili sva z najboljšo prijateljico. Večkrat sva v računalniško učilnico šli tudi takrat, ko ni bilo krožka, če so le bila prosta računalniška mesta (računalniki). Mislim, da učiteljica ni imela nič proti. Že takrat sem se od nje veliko naučila o računalništvu. V določenem razredu (morda v šestem?) smo se učili izdelavo spletne strani. Takrat smo spletno stran delali še v Microsoftovem programu in jo na strežnik na postavili preko programa Archie. Spletne strani učencev so se nahajale na spletni strani šole. Mislim, da je nekdo iz naše šole celo zmagal na nekem natečaju za najboljšo spletno stran.
Takrat je bil popularen tudi Harryjezakon.com. To so bili časi. 😀
V osnovni šoli sem ogromno brala. Potem pa se je to nekako nehalo.
Mislim, da se je ravno tam nekje pri koncu mojega osnovnega šolanja začela zbirka Roman pri Mladinski knjigi. Bežno se spomnim, da so mogoče takrat izdali prve knjige iz te zbirke oz. da sem v naši šolski knjižnici videla prve knjige te zbirke. Nekje v tistem času, ko se je razvijala tista zbirka, sem nehala redno brati oz. po koncu osnovne šole.
Takrat je knjižničarka nakupila res vse knjige, ki so jih prinesli zastopniki (tako je moje mnenje). Večkrat nas je tiste, ki smo bili pri knjižničarskem krožku, knjižničarka vprašala, ali so nam všeč knjige, ki jih je pustil zastopnik (ogledni izvodi). Seveda so nam bile vse všeč, pa tako so bile lepe, ker so bile nove. (Več o knjigah v drugi objavi.)
Doma smo bili tudi naročeni na Svet knjige (po moje kot vsaka slovenska družina takrat) – mislim, da je bila naročena najprej babica, nato pa moja mama. Kasneje čez leta se je naročila tudi moja teta. Prvi dve nista več naročeni, za teto pa ne vem. 😀
Takrat sem si za rojstne dneve zaželela kar kak glasbeni CD iz kataloga Svet knjige. Obožujem VHS, glasbene kasete, in nenazadnje LPje. Velikokrat sem nostalgična, ko se spominjam naših risank in filmov na VHS, ki smo jih tudi kupili preko Sveta knjige. Od majhnega pa se spomnim, ko sem poslušala slovensko glasbo na glasbenih kasetah (to smo pač imeli, kasete mojih staršev in tete). (Snemala sem tudi recepte iz kuharskih knjig na kasete in potem ugotovila, da sem snemala čez original glasbene kasete – ampak nobenemu ne povedat – te kasete sem potem skrila, da ne bi nihče ugotovil, da sem snemala čez!) 😀
V srednji šoli nisem brala veliko, samo učbenike in domače branje. 😀
Ker sem hodila na dve srednji šoli (sem se prepisala), imam v spominu tudi nekatere knjige, ki sem jih v tistem času prebrala.
Rada imam erotične romane in te sem takrat prebrala: 1. Joan Elizabeth Lloyd: Cena užitka, 2. Catherine Millet: Seksualno življenje Catherine M., 3. Jeannette Angell: Dekle na poziv, 4. Nelly Arcan: Kurba, 5. Tracy Quan: Dnevnik prostitutke z Manhattna, 6. Belle de Jour: Intimni dnevnik londonske prostitutke, 7. Paulo Coelho: Enajst minut, 8. Valérie Tasso: Nimfomanka, 9. Suzanne Forster: Poigraj se z mano.
Če bi mogla izbrat najljubšo od teh (čeprav so mi bile vse dobre), bi izbrala knjigo Enajst minut Paula Coelha.
Rada imam tudi kriminalke, nekje v tistem času sem prebrala vse »Coline Dexterje«: Zadnji avtobus v Woodstock : prvi primer inšpektorja Morsa; Tihi svet Nicholasa Quinna; Maša za mrliče; Smrt v Jerichu; Uganka tretje milje; Pot skozi gozdove; Kajnove hčere; Deklina je mrtva; Umor se ne pozabi.
Enkrat v času faksa sem se namenila brat prvi del kriminalk o Alexu Cross-u, vendar prve knjige dejansko nisem prebrala do konca, ker nisem imela časa. Tako, da te si tudi zelo želim prebrat in vem, da jih je veliko, kar sicer zame ni problem, če bi le imela čas.
Poleg erotičnih romanov in kriminalk pa imam rada še glasbene biografije. Teh sem v zadnjih recimo treh letih kupila kar nekaj in jih tudi več dobila v dar. Vendar pa sem od teh prebrala mogoče samo dve, nekatere pa ne še do konca in v njih leži kazalo. Zakaj sem nehala brati?
Imam občutek in tudi nekdo mi je povedal (ne vem točnega vira, ker je govoril iz drugega vira), da nehamo brati tam nekje pri petnajstih-šestnajstih letih. Mislim, da je to problem vseh Slovencev. No, nekatere žene, ženske res veliko berejo knjige iz knjižnic ali knjigarn, tudi nekateri »možje in moški« veliko berejo. Ne posplošujem, ampak po tem, da v slovenske splošne knjižnice hodi samo 25% Slovencev, sklepam, da veliko ljudi ne bere. Čeprav to ni »pravi« pokazatelj in ne vemo sploh, koliko izposojenih knjig je dejansko prebranih; tu pa nimamo vštetih še knjigarn.
Brati sem nehala, ker preprosto nisem imela časa zaradi študija in vseh obveznosti. Želim si, da bi sedaj, ko sem končala študij (no, čaka me še magisterij), začela spet nazaj redno brati.
Ravno pred kratkim sem bila v eni knjigarni in videla kup novih erotičnih romanov, ki so me začele zanimat po tem, ko sem videla naslovnico in prebrala »blurb« na zadnji platnici.
V zadnjem času sem se osredotočala bolj na strokovne knjige s področja managementa in ekonomije, vendar lahko povem, da sem od teh prebrala le Družbo ničelnih mejnih stroškov (ki je, mimogrede, odlična, priporočam vsem!) in Brez frendov ni brendov (malo več statistike, ampak zanimivi podatki!). Zato vsem govorim, da preferiram strokovne knjige pred leposlovjem. Ker leposlovja že dolgo, dolgo časa nisem brala. Malo goljufam, ane? 😀 Ampak vedno pozabim povedati, da so mi najljubši erotični romani, kriminalke in glasbene biografije. Česa pa ne maram ali česa se ne morem »navaditi« brati?
Ljubezenski romani. Saj obstajajo erotični romani, kjer se vprašam: a resno?, ampak to mi je še všeč. Pri ljubezenskih romanih ali tudi pri zgodovinskih romanih imam svoje mišljenje: če bom prebrala en stavek, bom zaspala. Menim, da so vsi enaki, da ima vsak enako zgodbo, samo malo obrnjeno, pa je.
Nikoli ne reci nikoli, morda bi po vseh erotičnih romanih, kriminalkah in glasbenih biografijah začela brati še ljubezenske romane! Mnenje o 50 odtenkih?
Nikoli jih nisem prebrala (in sem zato vesela, še bolj, ker sem slišala, da so jih večinoma prebrali tisti oz. prebrale tiste, ki »drugače« ne berejo knjig). Prebrala sem mnenja na zelo znanem slovenskem forumu in glede na prebrano imam zelo slabo mnenje o teh knjigah. Zapomnila sem si, da so vedno »ene in iste fore«. Ne vem, ali je kakovost 50 odtenkov nižja od zgoraj navedenih erotičnih romanov, ki sem jih prebrala, ampak na pamet bi trdila, da je nižja in tudi če bi me kdo hotel prepričati v nasprotno, se verjetno ne bi pustila prepričati. 😀 Če narediš dober marketing, gre glas v deveto vas! Mislim da je to to pri 50 odtenkih. 😀
Pa lep preostanek dneva želim! 🙂