Mislila sem, da sem svojo kožo naredila bolj debelo. Dokler se ni zgodil današnji incident.

Na dan srečam ene in iste stranke. Enkrat mi je en popoldan rekel, v smislu, da danes je pa malo spremembe, ker po navadi pride zjutraj. Ok, potem sem sprevidela, da hodi vsak dan. Če me ne bi opomnil, ne bi opazila. Ker ne spremljam katera stranka ob kateri uri točno hodi vsak dan.

No in danes po zaključku nakupa ta ista stranka odpre časopis in začne brat. Jaz imam medtem vrsto drugih strank. In potihem rečem, časopis je za kupit.

In potem on meni, a vi to meni govorite.

Jaz si rečem, briga me, in poračunam ostalim strankam. On začne, da vsak dan pusti tukaj 100 eur. Si mislim, definitivno ne pusti vsak dan tukaj 100 eur. To je cca 3000 eur na mesec.

Potem si godrnjam sama pri sebi, da časopise se bere v knjižnici.

In pride malo kasneje isti tip na blagajno in mu vse poračunam in zložim v vrečko.

Potem pa začne on govorit, da je osamljen, da ne vem, kako je biti osamljen, da prijaznost nič ne stane, da vsak dan hodi sem in vsak dan lepo pozdravi in vpraša, kako sem. Jaz rečem, da sem samo povedala, da se časopisov ne lista. On pusti vse stvari na blagajni in odide.

Po izobrazbi sem diplomiran bibliotekar. Časopise in revije lahko bereš v knjižnici. Če nisi član, jih lahko bereš 15 minut na dan v knjižnici.

Trgovina pa ni prostor za branje časopisov in revij. V trgovini se časopis kupi in potem se ga lahko bere. Kot ko se kupi sesalec in se škatlo potem doma odpre.

No, in sedaj že cel dan razmišljam o tem tipu in kako sem naredila narobe. Fora je, ker sem do sobote prosta in upam, da ne bom o tem dogodku razmišljala še 4 dni.

Tudi jaz sem zafrustrirana, ker ne delam svojega sanjskega poklica, ampak delam, kar moram, ker moram.

Zakaj se jaz ne morem nikomur pritožiti? Zakaj jaz ne govorim strankam o svojih travmah, svojih psihičnih težavah? Mislim, a sem jaz knjižničarka, da lahko pri meni zastonj bereš časopis? Sem jaz psihoterapevt, da moram poslušat tvoje izpade?

Poslušanje parov, kako se kregajo na blagajni, pa zakaj si to vzel/a, pa kaj je to/tisto? Enkrat je ena mati rekla sinu, če ga žvajzne na blagajni. Potem dretje trmastih otrok. Ja, vse to moram jaz prenašat.

Ej, če bi bila to moja trgovina, bi vsi šli ven. 

Zdi se mi tudi pomehkuženo, da nek odrasel tip neznani osebi na blagajni govori o tem, kako je osamjen. Pa pizda, sem pomislila, ziher si na socialki, ki ti jo mi delavci plačujemo.

Čez par ur sem celo pomislila, da se je tip izmislil.

Mislim, a takšni so dandanes moški? Brez hrbtenice, da se spuščajo na tak nivo?

Pa saj se nisem spustila na nizek nivo. Samo rekla sem, časopis je za plačat, medtem ko sem računala drugim strankam. 

A je greh reči, da se časopis plača?

Ja, morda sem avtistična in ne znam komunicirat. Morda bi ga morala pobožat po roki in reči, gospod, če želite časopis, vam ga z veseljem prodam.

Pač ne razumem, kako so današnji moški tako občutljivi. A to, da zapraviš 100 eur na dan v naši trgovini, ti daje dovoljenje, da bereš časopise?

Se mi je že zgodilo, da so stranke kar vzele časopis, ker niso vedele, da ga morajo plačat. Želele so kar tako malo brati. Pa sem rekla, da je časopis za plačat. Takrat se je dejansko videlo, da so prav vzele časopis s stojala. In to sem želela danes preprečit. Uporabila pa sem isti stavek kot takrat.

Mah, zataknite si ta, kako si, nekam. To je samo izguljena fraza, samo da se nekaj reče. In potem odgovoriš, super, v redu, ok in greš dalje. Sploh ne smeš reči, je bilo že bolje ali kaj negativnega. Ne. Reči moraš, da si ok, v redu, super, tudi če nisi. Fake it till you make it.

Pol sem razmišljala, da bi morali narediti eno skupino za osamljene moške (osamljene ljudi), da se jim stanje izboljša. Mislim da ni primerno govoriti, da si osamljen in da te tako prizadane, če ti nekdo v trgovini reče, da je treba časopis kupiti. Kje je hrbtenica? Vsaj malo se drži nazaj. Ne vem sploh, kaj sem takega rekla? Mogoče bi lahko drugače oblikovala stavek in ne bila tako direktna. Ker sem užalila maminega sončka. S tem, ko sem rekla, da je časopis za plačat. Wtf.

In pol se mi je tip smilil. In še sedaj se sprašujem, če je vse izmišljeno, če je fejkal. Pač keri tipi so to? A si pred 20 leti slišal kaj takega od moškega? Sploh pa da neznanki reče, da je osamljen.

To je tako kot če bi rekla, da se žensko na kavo povabi drugače kot tako, da rečeš, da si osamljen. In kot če bi povedala drugačen stavek kot pa, časopis je za kupit.

In pol se folk sprašuje, zakaj ni rodnosti. 

Mislila sem, da sem se že utrdila, da bom take stvari vrgla čez ramo, ker se mi že vsaj 2 meseca ni zgodil kakšen tak incident in evo.

In pol si rečem, v bistvu še dobro, da ne delam v knjižnici, ko bi imela to Ljubljansko smetano, ki bi tam zahtevala od mene bog ve kaj.

Dobrodošli, kdorkoli že to bere.